Zgodovina občine Cerklje

Nekdaj Trnovlje

Cerklje se v listinah prvič omenjajo sredi 12. stoletja kot Trnovlje, s sedanjim imenom pa po letu 1239.

 

Kraj, razpet med ravnino barvitih polj in razgibane hribe, je pravi park raznolikosti naravnih in geografskih značilnosti alpskega, gorskega in nižinskega sveta z bogato kulturno dediščino.

 

Kjer danes stoji cerkljanska cerkev, je bil prostor, zaraščen s trnjem, kjer so pastirji našli Marijino podobo. Ker se jim je zdelo, da trnje ni primerno prebivališče za Marijo, so podobo odnesli domov. Vendar se je podoba vračala na mesto najdbe. Sklenili so zgraditi kapelo, ki so jo imenovali Marija v trnju, kraj pa Trnovlje. Pozneje so na mesto kapele postavili cerkev, posvečeno Mariji Vnebovzeti, ob njej pa še dve manjši. Zaradi treh skupaj postavljenih cerkva so kraj začeli imenovati Cerkve, v gorenjskem dialektu Cérkle.

 

Naseljene že v Antiki

Arheološka najdišča v Šmartnu in na Krvavcu pričajo o zgodovini naseljenosti tega območja že v antiki. Od dvanajstih srednjeveških dvorcev na območju današnje občine je grad Strmol edini, ki se je ohranil do danes. Med številnimi cerkvami je poleg cerkve Marije Vnebovzete v Cerkljah najbolj znana nekdanja samostanska cerkev Marijinega oznanjenja s katakombami in najstarejšim Marijinim kipom v Sloveniji. V središču Cerkelj je spominski park, posvečen osebnostim, ki so pustile pomemben kulturnozgodovinski pečat kraju.

 

Najdbe na območju današnje občine, na terasah pod cerkvijo sv. Štefana, so pravzaprav sledi bivanja v starejši kameni dobi (kot bivalna postaja na prostem), kar potrjujejo odkriti predmeti iz različnih vrst kamenja. Neolitske naselbine (5. in 6. stoletje) so bile kar gosto posejane po pobočjih gora nad cerkljanskim poljem. Gradišče pri Stiški vasi velja za najbolj ohranjeno neolitsko naselbino na Gorenjskem. Kelti so prinesli nov odnos do kovin, tudi do železa, vendar pa na sam razvoj kraja niso bistveno vplivali. Razvoj novih vrst orodij, spoznavanje in odkrivanje novih materialov za obdelavo, je prineslo zanesljivejši način pridobivanja hrane – poljedelstvo in živinorejo.

 

Od 5. stoletja naprej so značilne selitve ljudstev Vizigotov in Hunov. Leta 476 je Odoaker odstavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta. Ko so Ostrogoti po 17 letih premagali Odoakerja, so za pol stoletja zavladali severni Italiji, tako da se je obnovil rimski način življenja. Pod bizantinskim cesarjem Justinijanom so Langobardi zasedli območje Slovenije z močnim oporiščem v Kranju.

 

O življenju ljudi na tem območju med 8. in 10. stoletjem pričujejo izkopavanja v okolici cerkve sv. Martina v Šmartnu in okoli cerkve sv. Janeza Krstnika na Zgornjem Brniku, kjer je bilo odkritih šest staroslovanskih grobov. Mejni grof Popon je okoli leta 1101 umrl brez moških potomcev. Starejša hči Sofia se je omožila z Bertoldom I. iz bavarske grofovske rodbine iz Andechsa, njun sin Bertold II. pa je podedoval večino dedove posesti na Kranjskem in v Istri. Grofica Sofia je leta 1132 za blagor svoje duše benediktinskemu samostanu v Diessnu zapustila »predia multa in Monte S. Stephani in Carneola et 2 curias ibidem« ('mnoga posestva na gori Sv. Štefan in dva dvorca prav tam'). Ta obdaritev, ki jo je zapisal kanonik Luitpold v Necrologiju, je prva pisna omemba kraja v sedanji cerkljanski občini, čeprav se Cerklje omenjajo že v 11. stoletju kot cerkljanska pražupnija, ki jo potrjuje listina, ki jo je izdal vojvoda Bertold.

 

Razvoj kmetijstva in obrti

Od 11. stoletje se je na tem območju začel razvoj kmetijstva in kmetijske obrti. Pomemben gospodarski dejavnik so postali pridelovanje poljščin, pašništvo in živinoreja. O konjereji in trgovanju z njimi piše celo Valvasor – da vzgajajo »izborne konje ter izdelajo veliko konjskih pregrinjal, plaht in odej«. Še posebno se je trgovalo ob žegnanjih in drugih velikih praznikih, ko se je zbralo veliko ljudi tudi iz sosednjih krajev.

 

Posebno znamenita dejavnost je bila peka velesovskih prest. To slano, trdo in okusno pecivo je bilo namenjeno romarjem za priboljšek. Prvotno so jih pekli le v samostanu, kamor so recept prinesle nune z Dunaja. Po ukinitvi samostana pa so njihovo peko prevzele nekatere hiše kot domačo obrt, ki je zamrla zaradi pomanjkanja primerne pšenične moke. Danes nadaljujejo tradicijo peke prest po receptu iz 16. stoletja v pekarni prest Jagodic v Vodicah.
 

Prijavite se na e-novice in bodite med prvimi obveščenimi.