DAVORIN JENKO

(*1835 v Dvorjah, †1914 v Ljubljani, kjer je pokopan)

 

Po zaključenem šolanju v Kranju je nadaljeval študij v Ljubljani, kjer je znanje na področju glasbe prejel najprej od Gašperja Maška in Gregorja Riharja, nato pa se je izpopolnjeval še v Trstu pri skladatelju Luigiju Ricciju in Francescu Sinicu. Še preden je končal pravo na Dunaju, je že slovel kot dirigent in skladatelj. Zato so mu ponudili službo na skrajnem vzhodu Avstro-Ogrske, v Pančevu. Na Dunaju je srečal nekaj nekdanjih sošolcev, med njimi Simona Jenka. Skupaj so ustanovili Slovensko pevsko društvo. Po nekaj letih zborovodskega dela je postal kapelnik in skladatelj Srbskega narodnega gledališča, kjer je ostal do upokojitve. Pokoj je preživljal v Sloveniji, v Ljubljani in Cerkljah.

 

Večino slovenskih del je napisal med študijem na Dunaju. Še posebno znane so: Lipa zelenela je, Blagor mu, ki se spočije in Naprej zastava slave, ki je kmalu postala slovenska narodna himna. Med prvimi je na Slovenskem pisal samospeve, še posebno so pomembni tisti, ki jih je – tudi med prvimi – pisal na Prešernova besedila. Med bivanjem v Beogradu je komponiral predvsem na srbska besedila za gledališče, postavil pa je tudi temelje srbski zborovski glasbi. Izdal je naslednje zbirke: Slovenske pesmi za četverospev, dvospev, samospev in glasovir, Slovenkam, Fr. Prešernove pesmi, Srbske, hrvatske in slovenske pesmi za moški zbor, Srbske, hrvatske in slovenske pesmi.
 

 

Prijavite se na e-novice in bodite med prvimi obveščenimi.