IGNACIJ BORŠTNIK

(*1858 v Cerkljah, †1919 v Ljubljani, kjer je pokopan)
 

Nestor slovenskih igralcev, režiser, scenarist in pesnik

 

Ignacij Borštnik je bil rojen 1. julija 1858. Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah, gimnazijo pa v Ljubljani. Njegovo igralsko nadarjenost je opazil Ivan Hribar, saj je bil Borštnik uslužbenec njegove bančne podružnice Slavija. Utrl mu je pot do gledališča. Borštnik se je leta 1882 v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu. Prvič je nastopil z dramsko vlogo v enodejanki Svojeglaveži in se kmalu izkazal kot odličen gledališčnik. Vodstvo društva ga je poslalo na Dunaj v dramsko šolo, od koder se je leta 1886 vrnil v Ljubljano, vodil dramsko šolo in prirejal številne predstave v starem stanovskem teatru Dramatičnega društva. Ob 25-letnici društva je bilo dograjeno Deželno gledališče ob tivolskem parku (današnja Opera), ob odprtju leta 1892 pa je priredil in režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let, vendar je medtem velikokrat gostoval v Ljubljani. Deloval je pod psevdonimom Gorazd. Čas mu je naklonil vse večje vloge (Hamlet, Tartuffe, Rihard III.), zadnjič pa je nastopil kot Cankarjev Kantor. Najzrelejša stvaritev gostujočega Borštnika je bila vloga Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Tik pred smrtjo se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov. Že bolan je blesteče odigral ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Kmalu po predstavi pa so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je 23. septembra 1919 umrl.

 

Borštnik je položil temelje slovenskemu in hrvaškemu realističnemu in naturalističnemu gledališču. Ni bil le igralec in režiser, temveč tudi pisec iger (Stari Ilija, Ni moj okus, Ponesrečena glavna skušnjava), prevajalec, filmski igralec, scenarist in pesnik (v pesmih, ki jih je objavljal v Ilustrovanem tedniku, je čutiti neizrekljivo hrepenenje po domači zemlji Gorenjski). V 37 letih, med letoma 1882 in 1919, je na gledaliških deskah oživil več kot 400 vlog. Velja za utemeljitelja slovenskega umetniškega gledališča, saj je bil prvi režiser s sodobnim nabojem in igralec z realistično noto. Po njem se imenujejo Borštnikove nagrade za dosežke v slovenskem gledališču, najvišja je Borštnikov prstan za življenjsko delo. V slovenski kulturi je Ignacij Borštnik pojem, kot so tudi Primož Trubar, Friderik Baraga, Anton Martin Slomšek, France Prešeren, Ivan Cankar, Jožef Plečnik in Jakob Gallus. Na rojstni hiši je spominska plošča, v spominskem parku pa njegov doprsni kip.
 

Prijavite se na e-novice in bodite med prvimi obveščenimi.